Ivan Cankar: NA KLANCU
Ko danes posežemo po romanu Ivana Cankar, ne posežemo le po literarni klasiki, temveč po pretresljivo aktualnem družbenem dokumentu. Na klancu ni zgodba preteklosti – je zgodba mehanizmov, ki delujejo še danes. Je zgodba o sistemu, ki človeka oblikuje, ga stiska ob rob in mu pogosto ne pusti izbire.
Režija, dramaturgija, kostumografija in scenografija: Ajdin Huzejrović
Oblikovanje pričesk in maska: Dan Petrich
IGRAJO:
Francka: Metka Rauter
Mati: Ksenija Frelih
Ženska na vozu, Soseda, Opravljivka, Gospodinja: Mateja Grajzar
Nežka, Lepa dama, Francka mlajša: Juta Gašperšič Senčar
Pripovedovalec, voznik, Mihov Tone, Tone mlajši: Urh Props
Mariševka, Opravljivka: Katja Bergant
Pripovedovalec na vozu, Lojze: Rene Borštnar
Slikar, Čevljar: Timotej Kresnik
Hlapec, krojač: Žan Safran
V ospredju naše uprizoritve je vprašanje: koliko je posameznik res svoboden? Koliko naših odločitev je zares naših – in koliko jih določajo revščina, družbena pričakovanja, spolne vloge, tradicija, ekonomija? Francka ni le literarni lik. Je arhetip ženske, ki nosi breme družine, skupnosti in moralnih norm. Njeno materinstvo ni romantizirano, temveč razgaljeno – kot prostor ljubezni, žrtve, krivde in tihega obupa.
Družba v tej predstavi ni abstrakten pojem. Je prisotna v pogledih, v šepetu, v sodbah, v tišini. Je sila, ki posameznika oblikuje in hkrati lomi. In ko Francka ostane sama, ne ostane sama zato, ker bi bila šibka, temveč zato, ker sistem ne prenese tistih, ki ne zmorejo slediti njegovemu tempu in pravilom.
Zanimalo me je, kako zgodbo o socialni stiski preliti v sodobni gledališki jezik. Kako pokazati, da klanec ni le geografska podoba, temveč stanje duha. Danes klanci niso več samo blatne poti – so kreditne obveznosti, nestabilne zaposlitve, pričakovanja popolnega starševstva, pritisk uspeha. So občutek, da moraš zmogli vse, četudi si sam.
Materinstvo v predstavi ni mit, temveč človeška izkušnja. Je ljubezen, ki ne rešuje vedno. Je skrb, ki ne prepreči tragedije. Je tiha moč in hkrati boleča ranljivost.
Na klancu je zato zame predvsem zgodba o osamljenosti. O posamezniku, ki se znajde med lastnimi željami in zahtevami sveta. O vprašanju, ali je mogoče izstopiti iz začaranega kroga družbenih pričakovanj – in kakšna je cena tega izstopa.
Če nas predstava danes zaboli, potem je to zato, ker prepoznamo, da klanec še vedno obstaja. Morda ima drugačno podobo, a njegova strmina ostaja.
Predstava traja 90 minut in nima odmora.
Predstava je na sporedu 8.3.2025 ob 19h.
V sodelovanju z Gledališkim studiem Dramatikon.
